Prišel je tisti čas, da se spustimo maminega krila (da ne bo pomote, nisem mamina punčka, ki ničesar ne zna brez mamice :) zajamemo veter v razpeta jadra in odrinemo na odprto morje. Na svoje. Omejitev je le lastna domišlija, prizadevnost, in bančni račun 
. Čaka naju dolga pot, mirnega morja, neviht, sončnih dni, a konec dneva pristanek v varen, topel pristan. Ne bo lahko, pa vendar se veselim. Pride čas, ko naredimo korak naprej, vzamemo vajeti življenja poplnoma v svoje roke. Se soočimo s Svetom iz oči v oči. Vem, da Svet zna bit krut, zna te razočarati, a vidim veselje, sonce in… ljubezen. Patetično? Morda. Vem pa, da ga Ljubim z vsem srcem in da je življenje z njem to kar si resnično želim. Srečna sem.
želim vam čimveč srečnih in toplih dni v skupnem gnezdu
“mami”
