Komu še gre zaupati?

Točno to se sprašujem, komu gre sploh še zaupati? Medijem? Ah, kje… Prijateljem, sodelavcem, sorodnikom, delavcem? Ma komur koli. Zdi se mi da v kritičnih trenutkih, gre zaupati ljudem toliko kot top shop reklamam. Pa ne samo v kritičnih konec koncev. Mogoče le takrat opazimo to da je embalaža in samopredstava enkratna in oh ter sploh super, za vsem tem besedičenjem pa…crap.  In vedno se najdejo tisti ki ničkolikokrat nasedejo.

Odprto morje ali srečna prelomnica

Prišel je tisti čas, da se spustimo maminega krila (da ne bo pomote, nisem mamina punčka, ki ničesar ne zna brez mamice :)  zajamemo veter v razpeta jadra in odrinemo na odprto morje. Na svoje. Omejitev je le lastna domišlija, prizadevnost, in bančni račun . Čaka naju dolga pot, mirnega morja, neviht, sončnih dni, a konec dneva pristanek v varen, topel pristan. Ne bo lahko, pa vendar se veselim. Pride čas, ko naredimo korak naprej, vzamemo vajeti življenja poplnoma v svoje roke. Se soočimo s Svetom iz oči v oči. Vem, da Svet zna bit krut, zna te razočarati, a vidim veselje, sonce in… ljubezen. Patetično? Morda. Vem pa, da ga Ljubim z vsem srcem in da je življenje z njem to kar si resnično želim. Srečna sem.

Zobar

:(  Danes imam zobarja. Mevža gor ali dol, zobarjev ne maram, okej bojim se jih. Tako danes grem pogumo dat tretjo “zvezdico” in in in, ni mi fajn. Mislim da bodo moje prve besede ko vstopim: “Inekcijo prosim”. Ker kljub temu da imam takega zobarja z res lepimi učkami, ko prime v roke sveder, ne pomaga. Uf, no še mal pa grem… sm ko petletn otrok. In si pojem…dons mam zobarja, mama boš z mano šla, da ne bom iz stola ušla k treba reč bo A.

Mevža. Ampak, že to da sm se naročila in da grem…je dosežek!

Vpis

Jap, vpis na faks. Končno so nam sprostili vpis. In sedaj se vpisujem že pol ure, inu zgubljam zravn potrplenje, bolj zakomliciranga sistema pa še ne! No pa zgleda da mi bo le ratalo…pa počakajmo še malo.

aja med tem, polomije od torte s prejšnega bloga nisem še šla popravljati, sem pa zato naredila jogrtovo strjenko in bila je mmmmmm

No dan je bil potlej kar ok. Ampak ne tako kot včerejšna noč (shy). Je bilo pa jutro ubitačno, ne vem kako mi je ratal iz postelje se zvlečt in prikolesarit v službo. Pa še dež me je ulovil

A, evo vpis je bil uspešen, birokracijo smo prebrodili, sem že na pol poti da postanem ponosna študentka drugega letnika Komunikologije: Tržno komuniciranje in odnosi z javnostmi…jeeeeeeeeej za le “pičlih” 2200 eurotov na leto.

Zdej pa delat in ga srat.

Lep dan vsem skupaj.

Cukr

Če mislite da bo ta blog prijeten oz. osladen….WROOONG. Očitno mam blog za to da zlivam vun dnevne, tednske in mesečne fustracije. Tokrat mi je življenje zagrenil…sladkor.

Rada pečem in nasploh delam sladice (kar se na žalost pozna tudi na mojih bokih, stegnih, riti itd., sej dojamete). Enivej, včeraj sem se spravila delat brownije ter belo čokoladno torto z maskaponejem, jogurtom in nektarinami. Vse lepo in prav. Pa vseeno…browniji so bili stiki in chewi. Ampak ok, z mlekom še nekako gre.

Torta pa …katastrofa!

Ne vem še, ali je šlo za napako v receptu (20 dag sladkorja), bila je tako sladka, da me še zdej (pojedla sem en mali košček) grlo peče! Ah, sej vem da mmi ne more vedno vse ratat in da res uživam v pripravi slaščic, ampak me vseeno malo zamori če se kaj poplnoma sfiži, po tem ko se cel popoldan sučem v kuhinji.

In za namenček me kliče brat ob TREH ZJUTRAJ, mene zaskrbi kaj je da me kliče ob taki uri..in in in veste za kaj je klical??? Zato da me vpraša kako je ime sestri od ene moje kolegice! Jasno je bil prsekan ko mina, zgleda da so imeli nek žur….

In potem pozabim zjutraj še uro (brez nje se počutim kot brez gat), tako sedaj sm pa v službi, vsa zaspana in zdelana in zelena…blak. Kot da ni dovolj more za en dan, me še vsi sprašujejo če nemara nisem noseča…NE NISM.

 Tako dan se je šele začel, imamo možnost da se obrne na bolje. Popldne grem mogoč gledat simpsonove, se bo dan bolje končal kot se je začel? Find out tomorrow at eight on hyde-park.si.

Vročina, kolo in omara

Ja, vroče je, vemo to vsi. Imam to srečo da sedim v ohlajeni pisarni, nimam pa te sreče da bi imela lasten avto s klimo. No, in zato se v teh dneh kotalim v službo na kolesu. Imam tako lepo rdeče kolo., točno tako:

Jeeeej. Aaaaamak, v tej je3eni Ljubljani je tako super poskrbljeno za kolesarje da zgubim več živcev pri prebijanju čez gnečo (jah ker so kolesarske poti redkokje in še te se potem kar naenkrat čudežno končajo, najraje tik pred križiščem, tako da stojiš zraven avtov in upaš da ne boš zletel pod njih, ali pa de te ne bo kaka zverina od tovornjaka zgazila)…kje sem bila aha, no tu so še razna dela na cesti, jame itd…aha skratka,  zame je vožnja s kolesom po mestu večji stres kot iskanje parkirnega mesta! Ampak, ni logike, govorijo kako nej se (če se le da) ne peljemo z avtom po mestu, ni okolju prijazno, ni ekonomično in ja parkirna mesta so itak problem. Torej, kako pričakujejo da bodo ljudje veselo uporabljali kolo, rolerje, skiroje in podobna okolju neškodljiva prevozna sredstva, če je tako klinčevo poskrbljeno za vse skupaj. Da ne omenjam kakšen podvig je imeti še otroka zraven. Ne vem no, meni se zdi to … absurd!

Ja, vroče je, vemo to vsi. Predvsem se zavem kako vroče je ko odprem omaro, polno nezlikanih oblek… Ja, prevroče je da bi likali… omara se bo polnila še naprej.

Rotten egg

Uh, naporen teden, ne naporno leto.

Kot da živeti v petčlanski družini, loviti ravnotežje med službo, študijem in t.i. zasebnim življenjem ni dovolj stresno…smo temu dodali še selitev. Ja, ptički počasi zapuščajo domače gnezdece. Tega koraka se naj bi (no saj se) veselila, a požira mi počasi vse živce, ki so nekako uspeli uiti kaosu vsakdana.

Tukaj je zgodba:

Po parih neuspelih ogledih sva (opomba: seliva se skupaj s fantom) le našla, kar se je na prvi pogled zdelo, skoraj prfektno stanovanjce… In tako se oglasiva na ogledih približno štirikrat, resna interesenta itd. Model (nekdo ki ga ne maram iz dna duše), ki je prodajal dotično stanovanje je vsakič razlagal kaj vse bo še postoril, menili smo se celo kje bi stala kuhinja itd. Skratka povedal je praktično vse, od tega kje je kupoval ploščice do tega kakša bo ograja na balkonu. Razlagal je tudi kje bodo parkirišča…

No, tako mine skoraj mesec. Preveriva vse papirje,  zemljiško knjigo, likvidnost prodajalca, dovoljenja, skratka vso to papirovje. Vredi, sedaj sva pripravljena za nakup. Stečejo dogovori o ari. Ko pokličemo še za zadnje detajle, se pravi kje in kdaj položiti aro, tip mirno mimogrede navrže da bo glede na povedano ceno še 5000 evrov doplačila za parkirišče.

Emmmm….WTF??? Prvič, ni tega moral zinit takrat ko smo bili tam in si ogledovali stanovanje? Takrat ko je razlagal kako PRIPRADAJO stanovanju še prakirni prostori in kako jih bo še naredil?? Je to res podatek, ki je tako zanemarjliv da se pove to takrat ko se praktično nariševa tam z denarjem v roki? No, mogoče je za večino mladih parov, 5000 evrov tko..ok. bomo pa pljunili še to, ni problema. No, pa je. Sploh ker je to bilo povedano na tak način!

O.k. pa ga pokličemo vseeno, če proda za 2000 evrov ceneje, ker pač več nimamo, in ker je ta bistven podatek zadrževal tako dolgo. Nakar nama še zabrusi da je pravzaprav cena 5600 in da je že itak dajal neke popuste itd. Rekel da se nimamo več kej menit, da ima dovolj kupcev v vrsti. Prav, pa prodaj kakemu drugemu.

Naj dodam še, da vse nabijanje o nekih nadstandardih, to niso bila. PVC okna niso nadstandard, babmusov parket ni nadstandard in tisto nesrečno parkirišče z nadstreškom NI GARAŽA moron. Inposlani tlorisi niso ustrezali realnemu stanju, oglas je pa itak zavajujoč! Cena je višja, kvadrati pa manjši.

No, pravzaprav hočem povedati to, da me moti, da je to povedal tako pozno. Če bi vedela prej…tudi če se ne bi odločila za nakup, vsaj ne bi izgubila celega meseca iskanja drugega stanovanja, živcev, ne vem koliko klicev… Ni prav! Tako se ne dela no!

 Torej, žolč smo izlili, sedaj pa iščemo naprej…more bodo zgleda še kar trajale in trajale…

Zdravo svet!

Dobrodošel na blog.siol.net. To je tvoja prva objava. Za prvič naj ti bo, ampak zdaj pa začni zares!